"Na trenutke nisem vedel, ali naj snemam ali naj se umaknem. Ko sta se odpeljala, sem se sesedel"

V dokumentarcu Ples življenja, ki je te dni začel svojo filmsko pot po Sloveniji, spoznamo dvoedinost, v kateri je v hišici ob gozdu v Svetem Tomažu v Prlekiji živel zakonski par Alenka Čurin Janžekovič in njen soprog Marijan. On star nekaj čez osemdeset, poln življenjske energije, medtem ko se Alenka, ki je skoraj dve desetletji mlajša, že od mladosti bori z Morquievim sindromom, neozdravljivo boleznijo, ki ji je uničevala sklepe, hrustanec in kosti ter prinašala vse hujše bolečine in telesne omejitve. Zato se odloči za prostovoljno končanje življenja v Švici.

Ljubezen izkazal tako, da ji je dovolil oditi

Skozi kamero Siniše Gačića spremljamo ljubezenski odnos, poln medsebojnega razumevanja, bodrenja, a tudi preizkušenj in dilem. "Na začetku se je zdelo, da bo izjemen ljubezenski odnos, poln medsebojnega razumevanja, zlahka premagal tudi to težko preizkušnjo. A bolj ko se je približeval dan Alenkinega odhoda, pogosteje so v ospredje stopali dvomi glede te odločitve. Na eni strani je morala Alenka sprejeti odločitev, da zapusti svojo ljubezen, ki ji je kljub vsem izzivom bolezni vedno stala ob strani, hkrati pa je moral Marijan svojo ljubezen do Alenke izkazati na najtežji možen način – tako, da ji je za vedno dovolil oditi," povzame režiser.

Ste morali, preden ste se lotili njene zgodbe, razčistiti svoj odnos do pravice do prostovoljnega končanja življenja s pomočjo?

Ves čas, tudi med snemanjem, sem ga poskušal razčiščevati, a ga še vedno nisem povsem razčistil. Prebral sem številne knjige o etiki in knjige, ki se dotikajo vprašanja prostovoljnega končanja smrti in evtanazije, a sem se, ko sem si poskušal pojasniti stvari, ustavil nekje na sredi poti. Menim, da ima vsak pravico s svojim telesom početi, kar želi, zato bi osebi, ki je neozdravljivo bolna in ima hude bolečine, morali dopustiti samomor s pomočjo, kot je to urejeno v Švici. Pri evtanaziji, kjer odgovornost za tvojo smrt prevzame drugi s tem, ko ti vbrizga smrtonosno učinkovino, pa imam nekatere pomisleke, čeprav tudi ne pristajam na argument zlorabe, kot je bilo pogosto slišati v naših razpravah, saj, kot so mi povedali, sta Alenko v Švici dvakrat policista navzkrižno zasliševala in na ta način preverjala, ali je res odločitev prevzela sama ali jo je kdo v to prisilil.

Pri nas je bila škoda narejena že v startu, ko so predlagatelji zakona želeli uzakoniti tudi evtanazijo. V take odločitve je treba iti postopoma. Najprej bi bilo treba omogočiti pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, po nekaj letih, ko bi videli, kako se je zadeva obnesla v praksi, pa začeti razmišljati, kako naprej. Tako pa so ob drugem predlogu, ki je vključeval le prostovoljno končanje življenja s pomočjo, ljudje le še ponavljali, da bo to evtanazija in da bodo ljudi ubijali.

Ples življenja, ki je premiero doživel marca letos, na tretjo obletnico Alenkine smrti, na Festivalu dokumentarnega filma v Cankarjevem domu v Ljubljani, ni prvi Gačićev dokumentarec, ki spremlja intimne zgodbe posameznika oziroma para. Že leta 2011, v času, ko je snemal Boj za, ki govori o protestih pred Ljubljansko borzo, ko je nekoliko izgubil fascinacijo nad družbenimi gibanji, je uvidel, kako pomembna je vloga posameznika v vsem, in se odločil preusmeriti se v intimne zgodbe. V dokumentarcu Odraščanje se je posvetil istospolni družini dveh mater, Jedrt in Daje s sinom Tiborjem in njunem boju za pravice istospolnih parov v referendumski kampanji. Sledil je dokumentarec Hči Camorre, v katerem je spremljal članico mafije Christino Pinto od njenega odhoda iz zapora, v katerem je kot morilka preživela več kot dvajset let in poskuša ponovno vzpostaviti odnose z možem in hčerko. "Še pred tem sem si ogledal odličen dokumentarni film Roka Bička, Družina, ki se začne z eksplicitnim prizorom rojevanja, in pomislil, da bi bilo zanimivo posneti film s prizorom umiranja."

Z Alenko ste navezali stik, ko ste prebrali njeno pismo v sobotni prilogi Dela, v katerem je leta 2018 pozvala odločevalce k uzakonitvi možnosti evtanazije? Je bila takoj za to, da bi posneli film o njeni osebni bitki?

Po kratkem dopisovanju, v katerem sem ji pojasnil, kaj bi rad, sem ju obiskal na njunem domu. Takoj sva se začutila. Alenka, ki je bila pred upokojitvijo učiteljica in ravnateljica, je bila zelo odprta oseba, intelektualka, imela je veliko knjižnico. V Svetem Tomažu ni imela veliko sogovornikov, s katerimi bi razpravljala ne le o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in evtanaziji, temveč nasploh o aktualnih družbenih temah, medtem ko sva se midva lahko pogovarjala ure dolgo. Mislim, da sva se ujela že po drugem srečanju. Seveda je predpogoj, da nekdo pristane v snemanje, želja, da pove svojo zgodbo. Alenka je imela željo, da njen boj ne bi šel v pozabo, da ves trud ne bi bil zaman, saj se je s tem, ko se je borila zase, borila tudi za pravico drugih do dostojne smrti. Po drugi strani sem sam tudi na podlagi svoje izkušnje s snemanjem intimnih zgodb s Cristino iz Camorre povedal, kaj želim. Želel sem popolni dostop do vsega. In s tem ni imela nobenih težav.

V filmu vidimo zelo intimne prizore. Kamera je v spalnici, dnevni sobi, kuhinji, celo v kopalnici, kjer med umivanjem vidimo prizore golote. Gledalca na trenutke presune ta njuna odprtost?

Tudi mene je na začetku šokiralo. Intima je vedno tam, kje si sam običajno ne želiš, da bi te drugi snemali, videli, torej nekje med kopalnico in spalnico. Mene je že v začetku fasciniralo, kako ji je on pri vsem pomagal, denimo pri oblačenju, saj sama vsega ni zmogla, ji masiral noge, pomagal dvigniti noge v posteljo in iz nje, zapenjal čevlje z okorelimi prsti. Tisti prizori iz kopalnice, ko je ona samo v spodnjicah, so nastali že po drugem, tretjem snemanju. Alenka se je enostavno s hrbtom obrnila od kamere, medtem ko se je umivala in se je videl njen gol hrbet. To je bil v času snemanja eden tistih trenutkov, ko sem se spraševal, ali naj umaknem kamero. A ona sploh ni imela težav z goloto. Bila je res zelo odprt človek.

Vas je tudi Marijan sprejel odprtih rok v to njuno zgodbo dvoedinosti, ki sta jo živela, kot je Alenka rada poudarila v številnih pogovorih za medije?

Z moškimi je vedno nekaj težav. S kolegico Anko Pirš sem Cristino v Napoliju obiskoval štiri leta in njen mož, Raffaele, me je sprejel šele po treh letih. Na jugu Italije so tipi z dredi ljudje, ki prodajajo drogo, ne pa režiserji. Klical me je, denimo, Mustafa, pa sploh ne vem, zakaj. Ko me je sprejel, me je vzel za svojega. Vedno je tako. Moški te sprejme, ko pokažeš, da ti je mar za njegovega bližnjega. Pri Marijanu je šlo bistveno hitreje. K njima sem, kakor mi je ob delu in družinskih obveznostih dopuščal čas, hodil čez vikende, po nekaj dni skupaj pet let. Tkale so se vezi med nami med neštetimi dolgimi pogovori. Hkrati sem mu, ko sem le lahko, pomagal pri različnih opravilih okoli hiše, čeprav nikoli ni rad sprejemal pomoči. Vse je rad opravil sam. Dokaz, da me je resnično sprejel za svojega, je bilo dovoljenje, da spim na njegovem kavču. Tega ni dovolil nikomur drugemu. Dejansko sta mi bila Alenka in Marijan kot babica in dedek, ki ju nisem več imel. Vsakič, ko sem poklical, sta me, tako kot to velja za stare starše, vprašala, kaj bom jedel. Zgradili smo prijateljski odnos in še zdaj velikokrat pokličem ali obiščem Marijana. Tudi z njegovo hčerko, Natašo, če je le možnost, se srečava, ko sem v Mariboru.

Je bila ta navezava, bližina, tudi pot do tega, da gledalec sploh nima občutka, da je prisotna kamera?

Pri slovenskih filmih je dejanski problem zaigrana spontanost. Ko delaš intimne zgodbe, ne moreš vstopati v prostor kot tujec, preživeti s protagonisti zgodbe dve uri in pričakovati, da bodo posneti kadri videti pristno. Ne gre. Ključna je človeška plat, ali si sposoben zrušiti bariero tujca in vzpostaviti s protagonisti pristen človeški stik. Sploh ni pomembno, pod katerim kotom boš snemal, kako boš režiral. Ne gre za filmsko vrlino, temveč človeške vezi. Med snemanjem sem se kdaj tudi umaknil od kamere, stopil za kratek čas ven, a sem ugotovil, da na posnetku ni bilo razlike v njunem obnašanju. Koliko se torej ti odpreš drugemu, se drugi odpre tebi. Je pa tudi res, da sem tja hodil sam. Če bi prihajal s snemalno ekipo, bi zagotovo bilo nekoliko drugače.

Film ni pomembnejši od življenja

Pomemben del zgodbe je tudi ples. To je bila edina fizična aktivnost, ki jo je imela Alenka. Hkrati se tudi skozi ta ples vidi, kako ona peša in v nekem trenutku ne zmore več.

Da, ples je poleg te osnovne zgodbe človeka, ki se pripravlja na prostovoljno smrt, element, ki je dajal dodatno kinematičnost celotni zgodbi. Fasciniralo me je, da v Prekmurju še obstajajo ti vikend plesi v hotelih, kjer se zbirajo pari, ki se pri tem tudi barvno uskladijo pri oblačilih.

Prvotno je imel režiser v načrtu, da bi posnel tudi zadnje trenutke Alenkinega življenja v Švici, na kar je tudi sama pristala, a se načrt ni izšel. V Dignitasu, kjer je umrla ob pomoči, so sicer na začetku njihovega delovanja dovolili posneti tudi trenutek smrti, misleč, da bodo s tem pokazali, da gre za humano, nebolečo smrt. Sčasoma so ugotovili, da nekateri to izrabljajo za senzacionalizem, zato so snemanje prepovedali. Zato je padla odločitev, da bo šel z njimi na pot (Alenko in Marijana sta spremljala njegova hčerka Nataša in zet, op. p.), in posnel še zadnje kadre, ko bo ona vstopala v zgradbo, kjer naj bi izvedli postopek. A se tudi to ni izšlo.

Zakaj?

Bolj, ko se je približeval čas odhoda, bolj je bilo čutiti, da me ne želita zraven. Sčasoma sta mi to tudi jasno povedala, in moram priznati, da sem to brez težav sprejel, saj ko sem dal na tehtnico pomembnost filma in pomembnost še zadnjih 48 ur, ki jih bosta preživela skupaj, se je tehtnica nagnila na stran življenja. Zame film nikoli ni pomembnejši od življenja. Tako sem se odločil, da bo zadnji dan snemanja na dan njunega odhoda v Švico. Zanimivo mi je bilo posneti, kako je še zadnjič vstala iz svoje postelje, se še zadnjič umila v svoji kopalnici, zadnjič pozajtrkovala v domačem okolju in si še zadnjič obula čevlje. Čeprav smo bili zelo povezani in sem se počutil domače v hiši, sem takrat spet dobil občutek, da ne spadam tja, da zdaj res ni čas za kamero. Spraševal sem se, kaj sploh počnem. Ona se poslavlja od doma, jaz pa hodim s kamero in kadriram. Zdelo se mi je neprimerno, medtem ko je bila Alenka dobro razpoložena.

Veselila se je, da jo bo končno nehalo boleti. Kajti, kot je v preteklosti izpovedala, jo je zelo prizadelo trpeče umiranje sestre Nevenke, ki je imela isto bolezen. In sama si tega ni želela doživeti, kajne?

Da, ona je vedno govorila, da gre v Švico po pomoč. Ta pomoč je bila sicer končanje njene življenjske poti, saj je vedela, da ni nobenih možnosti, da bi bilo njeno zdravstveno stanje kaj boljše, da bi bolečine minile. Ni mogla prenesti misli, da se bo bolečina s podaljševanjem življenja samo še stopnjevala in da bo čedalje manj gibljiva. Take prihodnosti si ni želela in tega ni privoščila Marijanu, ki je tako ljubeče skrbel zanjo.

Kako pa ste vi podoživljali tiste zadnje trenutke?

Prepričan sem bil, da mi ne bo nič. Zakaj bi mi ne nazadnje bilo, če pa je ona srečna, sem mislil? A ko sem jo zadnjič objel, ko je že sedela v avtu – ta prizor je viden tudi v filmu – in ji rekel "se vidiva", se mi je glas zatresel. Ko sta se odpeljala, sem se sesedel in kamera je snemala še pol ure. Namesto sreče, ki jo filmar občuti zadnji snemalni dan, ker bo zdaj končno nastopil trenutek, ko bo lahko začel zlagati kadre, tako kot otrok zlaga lego kocke, jaz materiala nisem mogel pogledati eno leto. Montažer, Andrej Nagode, se je sicer lotil dela, in jaz sem ga občasno šel pogledat, a delati nisem mogel. Takšni filmi človeka čustveno izčrpajo. Vmes sem hodil k Marijanu in zdi se mi, da sva skupaj prebolevala izgubo Alenke.

Kakšno zapuščino, ne v materialnem, ampak v smislu življenjskega nauka, vam je s svojo zgodbo pustila Alenka?

Alenka ni nikoli tarnala, kako jo boli. Vedno je poskušala najti svetle trenutke, trudila se je pomagati drugim, ki so se spopadali s podobnimi težavami kot ona sama. Še zadnji dan, tik pred odhodom v Švico, je po telefonu nekemu študentu medicine, ki ni vedel, da odhaja, odgovarjala na vprašanja, saj si je tematiko pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izbral za študijsko vsebino. Čutila je, da je to njen prispevek k tej borbi.

Iz številnih pogovorov, ki sva jih imela, saj sem se tudi sam v tistem času soočal z dejstvom, da se mi je rodil otrok s posebnimi potrebami, je prišlo spoznanje, da se, ko sem z nekom, ne pritožujem nad težavami in izzivi, ki jih s sabo nosi življenje, temveč tisti čas izkoristim za osebo, s katero sem, živim tisti trenutek in poskušam slišati, kaj mi želi povedati. Zato bi si tudi želel, da bi tisti, ki bi si pogledali film, ne glede na to, ali so zagovorniki ali nasprotniki pravice do prostovoljnega končanja življenja, dobili uvid v življenje, ki je determinirano z željo, da se konča. Čeprav smo vsi soočeni s smrtjo svojih bližnjih, večina od nas nima možnosti uvida v te procese; kako poteka vsakdan te osebe, kako se zaradi bolezni spreminja kvaliteta njenega življenja in kako poteka proces sprejemanja odločitve. In če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, ko sem dejal, da ima vsak pravico, da s svojim telesom dela, kar želi, kar predpostavlja, da ima vsak posameznik življenje v svojih rokah, ravno njuna zgodba kaže, da je tvoje življenje vedno v rokah tistih, ki jih imaš rad.

Vsi so obsedeli

Pri dokumentarnih filmih imajo glavni protagonisti, preden gre film v končno obdelavo slike in zvoka, pravico zahtevati tudi umik kakšne scene. V tem primeru ste vedeli, da Alenke ne bo več. Kakšen je bil Marijanov odziv po ogledu filma?

Želel sem, da si ga skupaj z Marijanom in montažerjem Andrejem pogledamo na prizorišču iz filma, v njuni spalnici, kjer imata tudi televizijo. Iz govorice njegovega telesa sem razbral, da je bil ganjen, vesel. Mislim, da je tudi ponosen, da je njuna intimna zgodba zdaj na filmskem traku. Alenka je Nataši, Marijanovi hčerki, ki jo je imela rada kot lastnega otroka – zavestno se je odločila, da svojih ne bo imela v strahu, da ne bi imeli iste bolezni – preden je umrla, dala spisek kakšnih 40 oseb, ki jih je želela na premieri. Film je bil sicer premierno prikazan v Cankarjevem domu, v sklopu Festivala dokumentarnega filma, ki je bil prav na dan tretje obletnice njene smrti, tako da smo imeli občutek, da je tam z nami. Za njene povabljence smo potem predvajali film v Kulturnem domu v Kogu, od koder izhaja Alenka. Alenkini posmrtni ostanki so ostali v Švici, zato pogreba ni imela. Po tej projekciji sem imel občutek, da je bila to v resnici njena sedmina. Na njeno željo so kmečke ženske spekle domače dobrote, vinogradniška družina Čurin, iz katere prihaja Alenka, je prispevala vino. Na ta način se je tudi skupnost poslovila od nje in moram reči, da so še meni tekle solze. Vsi ljudje, ne glede na to, da po filmskih projekcijah vedno nekdo vstane in gre, so obsedeli.

Izgubil vero, da je človek dobra žival

V mlajših letih ste bili tudi sami aktivist. Posneli ste celovečerni film Boj za, ki spremlja protestniško gibanje pred Ljubljansko borzo, nastalo po vzoru gibanja occupy. Kaj se je zgodilo, da ste, kot ste povedali v enem od intervjujev, izgubili fascinacijo nad družbenimi gibanji?

Videl sem, da se pogosto zgodi, da nekateri posamezniki te skupnostne boje izkoristijo za lastne koristi, za lastno promocijo in da zadeve velikokrat zvodenijo. To ne pomeni, da ne mislim, da so ti boji potrebni, a danes ni ideje, zaradi katere bi sam prijel transparent v roke, saj ne verjamem, ne zaupam nikomur. Že dolgo nazaj sem izgubil vero v to, da je človek dobra žival. Človek je zelo sebična žival. Prek borcev za boljši svet, prek ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti, žvižgačev, ki se trudijo za družbeni napredek, vidim, da ti na koncu v svoji bitki ostanejo sami, medtem ko življenje za vse druge teče naprej. Človek v množici postane žival, ki ravna impulzivno, in to v današnjem času izkorišča politika, ne glede na ideološki predznak. Zato menim, da se je nasploh bolje boriti proti manjšim deviacijam sistema, kot poskušati spremeniti sistem. Midva kot posameznika ne moreva spremeniti kapitalizma, lahko pa se boriva proti njegovim deviacijam, a za to je nujno, da se sprememba najprej zgodi v posamezniku.

Odrekli ste se tudi novinarstvu, ki je bilo vaša želja od najstniških let, in ste jo v mladosti tudi uresničevali. Zakaj?

Delno je to povezano s tem, da sem bil po kratkem študiju novinarstva pozneje sprejet na študij montaže na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo, ki sem ga nadaljeval s študijem televizijske režije. Vmes sem tudi posnel nekaj kratkih filmov, kot so Kupi me, Mako, Večni študent. Po drugi strani sem bil kot novinar Studia city znan po tem, da sem politiku zastavil eno in isto vprašanje tudi petkrat, da bi dobil odgovor. Danes lahko politiku zastaviš isto vprašanje stokrat, pa se ne bo zgodilo nič. Nisem videl smisla vztrajati pri takem delu.

Že več kot dve desetletji ste zaposleni na Televiziji Slovenija. Ta je pogosta tarča politike. Tudi sedaj je v zraku ukinitev RTV naročnine. Zakaj je pomembno, da imamo javno televizijo?

Vedno, ko je govora o javni televiziji, se razpravlja zgolj o štirih informativnih oddajah in šestih TV-voditeljih, a javna televizija je veliko več. Informativni program predstavlja manjši del celotnega programa javnega servisa. Mi imamo 800.000 uporabnikov spletnega portala MMC, 200.000 uporabnikov aplikacije RTV 365, kjer si lahko pogledaš kakovostne tuje in domače filme. Imamo umetniški in otroški program, ki nudi povsem drugačne vsebine od komercialnih televizij, da ne govorim o radijskem programu in skrbi za jezik, ki je v ospredju tako na televiziji kot radiu, a nekako nam tega nikoli ne uspe izpostaviti. Vedno se govori le o informativnih oddajah.

Kakšni so vaši načrti, ko gre za nadaljnje filmsko ustvarjanje?

Želel bi ostati zvest intimnim zgodbam, a k ogledu dokumentarnih filmov, ki jih snemam, je zelo težko privabiti veliko število gledalcev, zato se zdaj sprašujem, kako dokumentarizem približati širšemu občinstvu in hkrati ostati zvest sam sebi. Poskušal sem že, a se za zdaj ni izšlo, da bi na način, kot sem snemal zdaj, snemal tudi življenje vrhunskega športnika. Ne bi se upiral spremljati s kamero tudi kakšnega politika na visokem položaju, če bi le dopustil vstop v intimo.